Četrtošolec Jan pri pouku težko sledi. Ko je treba brati, zmrzne in pokašljuje, pa naj bo to doma ali v šoli. Pri pisanju zaostaja za sošolci. Pogosto je jokav, toži za glavoboli in ga boli trebuh. Njegovo spanje je moteno. Alergije in težave s kožo so vse večje. Kdaj noče v šolo. Sošolci so ga začeli izločati. Doma bi samo spal ali bil na računalniku. Naloge dela z mamo in to cele popoldneve. Jan deluje odmaknjeno.

Mama je obupana. Zakaj Jan domače naloge včasih naredi hitro in prav, večinoma pa so čustvena muka za oba? Jo namerno provocira? Je len? Starši iščejo pomoč. Pri specialistih dobijo veliko mnenj in nekaj diagnoz, a stanje se ne izboljšuje. Družina je na koncu moči. Prepiri se vrstijo. Janovi sorojenci se čutijo zapostavljene – vse se vrti samo okoli Jana in njegove šole! Kljub trudu opaznega napredka ni. Nihče ne ve povedati, zakaj ima Jan težave, in še manj, kako mu učinkovito pomagati.

Preprosta gibalna diagnostika pokaže, da je Jan zaradi dolgotrajnega stresa čisto zakrčen. Ima sključeno držo in trda stopala. Svoje telo slabo čuti, še posebno na levi strani. Giba okorno. Ima večje težave z vidom: ne more slediti vrstici v knjigi in zelo počasi preklaplja med vidom na blizu in daleč. Ima nefunkcionalen prijem. Med pisanjem zadržuje dih, giba s čeljustjo, ga boli zapestje in čuti fizično in psihično nelagodje. Ker nihče ne razume Janovih težav, se ta vse bolj umika vase. Kadar so izzivi preveliki, postane nasilen. Skratka: težave v šoli, s spanjem, z alergijami in obnašanjem so različni vidiki istega vzroka – dolgotrajnega psihofizičnega stresa.