Februar 2020. NN vprašam, kako je šlo 1. polletje. Pove, da je negativno pri slovenščini popravil, enega strokovnega predmeta pa še ne. V 2. polletju je pisal matematiko negativno. To popravlja prihodnji teden. Nadalje poizvem, koliko časa preživi na računalniku. NN pravi, da med tednom v internatu nič ur: tam nima prilike igrati igric, ker na tamkajšnjih računalnikih to ni mogoče.
‘Kako pa vikendi, ko si doma?’ sprašujem dalje. NN pove, da je doma drugače. Na računalniku zna biti tudi 7 ur dnevno. ‘Kaj je glavna ovira, da ta številka ni nižja?’ me zanima. NN začne opisovati svojo sobotno rutino: vstane in pogleda, kdo je že na računalniku. Kadar so samo trije kolegi, ne morejo tvoriti tima petorice, ki je potrebna za igro. Takrat vstane in zajtrkuje. Pogleda, kaj je mama naročila, naj naredi, npr. obesi perilo. Če ni na računalniku, ima čas za ta opravila. To se je zadnje čase večkrat pripetilo: eden izmed petorice ob sobotah dela in tim je nepopoln. Malce poizvem o tem kolegu. Dela v trgovini svojih staršev in hodi v šolo. Če se ne drži domačih dogovorov, starši vzamejo računalnik. Zato fant raje dela.
Začudeno vprašam, ali je NN-jev čas na računalniku res odvisen od tega, kdaj njegov prijatelj dela. NN razloži, da ima samo dva prijatelja. Omenjenega in enega iz osnovnošolskih let. Doda, da so ju sošolci takrat oba izločali. Če gre s tem kdaj ven, je sobote manj na računalniku. Vprašam, kako se počuti ob tem, da mu – po njegovem pripovedovanju sodeč – čas na računalniku določa dostopnost prijateljev.
NN razloži: ‘Doma itak nimam kaj pametnega počet. Imam samo ta dva prijatelja. Enkrat sem zunaj srečal ene stare sošolce, ki so bili ravno na poti v klub. Povabili so me s seboj. In sem šel.’ Zanima me, kako je bilo. NN mi razloži: ‘Splošna mladina je danes propad. Hodijo v klube, kadijo, pijejo.’ V nadaljevanju izvem, da kadijo travo. Njemu se kajenje česarkoli upira. Sicer ne ve, ali zato, ker je tako vzgojen, ali čisto organsko. Da pa ne obsoja tistih, ki kadijo… Ampak to enostavno ni družba zanj. Rečem, da si itak vsak izbira svojo družbo. Me pa zanima, zakaj je zanj ‘propad’, če gredo stari sošolci v klub. NN odgovori: ‘Ne vidim, kako je lahko moralno dobro, če si vsak teden v klubu. Ne rečem morda enkrat na tri mesece…’
‘Kako to misliš – moralno dobro?’ me zanima. ‘Ja, če drugega ne, to stane. Cigarete so toliko, pijača toliko, separeji toliko…’ NN glasno preračunava, koliko nanese, če si vsak teden v klubu. Pa še za vstopnino in travo. ‘Ja, če drugega ne, stvar stane,’ lakonično zaključi. ‘Za ta denar si raje kupim karto do Finske, tam igram tri dni, ostali čas pa preživim s prijateljem.’ Vprašam kdo – če slučajno ve – plača klubske izlete njegovih sošolcev. Pravi, da kolikor mu je znano, večina denar dobi od staršev. Vrnem se nazaj. ‘Sem prav razumela, da si na računalniku, ker nimaš kaj bolj pametnega početi?’ NN brez kakršnegakoli pridržka potrdi.
‘In igranje igric je bolj moralno kot klubi?’ preverjam dalje. NN pravi, da ja. Jaz ne razumem. NN mi obrazloži: ‘Odvisnost od računalnika v mojem primeru ni potrata denarja. Računalnik za 1500 evrov sem si kupil sam iz denarnih daril za rojstnih dan in žepnin. Do sedaj sem kupil 4 igrice. Najdražja med njimi je bila samo 20 evrov.’ Preverim, če se spomni, kako je bilo, ko je bil na računalniku po 12 ur dnevno. Se. Se zaveda, da je še vedno odvisen? Pravi, da se, čeprav se strinjava, da je njegovo stanje boljše: 7 ur je manj kor 12 ur. Vprašam, če njegova odvisnost morda za seboj potegne kakšne finančne stroške. NN napeto premišljuje. Ne more najti stroškov, jaz pa tudi nočem ničesar sugerirati.
‘Torej tvoja odvisnost starše nič ne stane?’ zaključim. NN ponovno razmišlja in obotavljajoče reče: ‘Elektriko?’ Pripomnim, da starši verjetno rade volje plačajo položnico za elektriko, dokler živijo skupaj, pa naj bo odvisnik ali ne. ‘Bi lahko nastal še kakšen drugačen finančni strošek?’ malo povrtam. NN napeto razmišlja, a se mu ne posveti. Malce pomagam: ‘Se spomniš, kako je bilo, ko niti v šolo nisi mogel?’ NN se zamisli. Negotovo doda: ‘Terapije… pa vsi strokovnjaki?’ ‘Ja, to je bil finančni strošek,’ se strinjam. ‘Morda še kaj?’ Spomni se, da bi med stroške odvisnosti lahko štel neuspeh v šoli in inštrukcije. Povabim ga, da poskusi oceniti, koliko starše mesečno stanejo njegove inštrukcije in terapije. NN naračuna, da v najbolj kriznih mesecih okoli 300 € za inštrukcije in 120 € za terapije. Preverim, če ve, da je tudi njegova mama potrebovala terapije, da mu je lahko pomagala. Ve. Predlagam, da vračuna še terapije za mamo. Nazadnje naj poskusi oceniti, koliko nanesejo skupni stroški zaradi njegove odvisnosti v poprečju na mesec. Ugiba, da tam med 200-250 €, torej okoli 3000 € letno.
Spomnim, da mu starši nikoli niso očitali teh stroškov: imajo ga radi in mu želijo pomagati. Skrbi zanj, vloženega časa za rehabilitacijo in duševnih muk pa noben denar ne more poplačati… NN se strinja. Končam: ‘Običajno se ne pogovarjava. Delava vaje in masaže. Danes sva samo govorila. Rekel si, da odvisnost nič ne stane. Ni mi bilo jasno, kaj misliš s tem, zato sem te vse to spraševala. Če se spomniš, se je vse začelo s tem, da nimaš kaj pametnega početi in imaš samo dva prijatelja…’ NN kima. S pomočjo par sokratovskih vprašanj sam zaključi, da je to začaran krog: dolgčas, ko ni kaj početi + dva prijatelja ga držita ujetega v zanki odvisnosti od računalnika. Zakaj to pišem? Za vas, dragi starši. 19-letniku je vse zgoraj zapisano jasno.
Mnogim staršem ni jasno par stvari. Odvisnost se ne rodi čez noč. Vanjo zdrsneš počasi – ker nimaš bolj pametnega dela + ker imaš malo ali nič prijateljev + ker ti starši to omogočajo. Starši se bojijo otroka ‘obremenjevati’, kaj zahtevati od njega = ga vzgajati in mu postavljati meje že od malega. Samo med vzgojo se otrok nauči delati. Pomagati v gospodinjstvu. Se socializira in zna komunicirati s starši, z odraslimi in različnimi vrstniki. Mnogi starši od malega nimajo časa za vzgojo otroka. Ko se osvestijo, je situacija pogosto že kritična…
Človek se res zamisli, ko na jumbo plakatih vidi malega otroka sedeti za mizo s staršema, ki gledata vsak v svojega mobilca… Napis v oblačku sprašuje: ‘Imata telefon raje kot mene?’ Se res nimamo kaj zanimivega pogovarjati? Res ne znamo skupaj nič prijetnega početi? Tudi za mizo ne? Tudi na počitnicah v hotelu ne?’