Jeseni 2018 je k meni prišel sedemnajstletni NN, zasvojen z računalniškimi igricami. Ponavljal je 2. letnik srednje šole. Ko je bilo najhuje, je na računalniku prebil več kot štirinajst ur dnevno. V šolo ni hodil. Ocene porazne, marsikje neocenjen. Ni se umival, oblekel, jedel. Ko so mu starši končno hoteli omejiti dostop do interneta, je bil nasilen in grozil s samomorom. Iskali so pomoč, hodili okoli zdravnikov in bili napoteni v ambulanto za odvisnost. Tam jih je psiholog po pregledu otroka obvestil, da ne gre za odvisnost, in jih odslovil.

Po pol leta svetovanj pri meni in kolegici ter neizmernih naporov staršev NN danes redno obiskuje pouk. Med tednom je na računalniku največ dve uri dnevno, za vikend okoli deset ur, ker igra za sponzorje v ligah. Starši še potrebujejo svetovanje, kako mu postavljati meje, se zrelo odzivati na njegova dejanja, ga vse bolj vključevati v realni svet in izvajati protokole za rehabilitacijo njegovih možganov.

Povejo, da imajo tri sinove. Vsi igrajo, a je pri samo enem šlo tako daleč. V današnje stanje so zdrsnili počasi in zvezno. Odvisnost se ne rodi čez noč. NN-jev trinajstletni in enaindvajsetletni brat tudi igrata. Mati pravi, da ‘ne pretirano.’ Vsi sinovi živijo doma. Plačuje jim račun za telefon, internet, hrano, obleko, daje žepnino… Sinovi z delom zelo malo pripomorejo v domačem gospodinjstvu: posesajo si sobo, odnesejo umazano perilo do koša in kdaj kakšen krožnik na mizo ali z mize.

Enaindvajsetletnik je zamenjal tri fakultete in nikjer naredil letnika. Ko je z maminim avtom naredil totalko, k popravilu ni prispeval. Mami sem pomagala, da bi za trinajstletnika našli par opravil. Ko sem predlagala čiščenje mačjega wc-ja, je ta skoraj planil v jok. Tudi organskih odpadkov ni sposoben odnašati na kompost na vrtu. Pozabi. Mati pove, da je zvečer sicer opazila, da jih ni odnesel, a ni vztrajala, ‘ker je bil ravno stuširan in nisem hotela, da gre ven na mraz. In v šoli ima lepe ocene.’ ??!!??!!

Danes je zelo lahko postati odvisen od računalniških igric, ker so univerzalno dostopne – bolj kot alkohol ali droge. Skoraj vsako gospodinjstvo ima internet in računalnik, skoraj vsak otrok pametni telefon. Otroci so po cele dneve sami. Starši nimajo ne časa ne živcev ukvarjati se z njimi. Pogosto ne vedo, kako vzgajati, da bodo otroci razvili delovne navade in ne bodo v hotelu mama do 35. leta. Bojijo se negodovanja in nasprotovanja otrok. Raje se umaknejo in sami vse postorijo.

Število otrok, ki imajo težave v šoli in so tako ali drugače neprilagojeni, skokovito narašča. Umik v virtualni svet je zanje priročna rešitev, ker v navidezni resničnosti veljajo zelo popreproščena pravila. Obveznosti ni. Umaknejo se lahko kadarkoli. Odzivanja in inteligentnega prilagajanja na resnične in kompleksne življenjske situacije ni. Ni vživljanja v druge, ni sprejemanja odgovornosti za svoja dejanja. Frustracije lahko izživljajo ob igranju nasilnih iger in v tekmovalnosti. Vse to jim zaradi velikega sproščanja adrenalina nudi občutek, da so živi, pomembni in uspešni.

V tako omejenem in nasilnem svetu so lahko heroji. Igrajo, kadar in kolikor hočejo. In hočejo vse več, ker doživljajo ugodje ob navalu adrenalina, ki se sproži vsakič, ko kaj uničijo, koga ubijejo ali zadenejo, koga prehitijo, se izognejo strelom ali si rešijo življenje. Igrajo, ker nimajo kaj početi, sčasoma pa tudi ne zmorejo početi kaj drugega. Ure prisilne drže pred računalnikom ne pohabljajo samo duha, ampak tudi telo. Boli hrbet, križ, vrat, rame, glava, odpoveduje prebava. Ne morejo več v šolo.

Iz pogovora z NN izvem, da ga poganjajo sanje o bajnem zaslužku. ‘Sponzorji iz Ameriške nacionalne banke so mi rekli, da nimam kaj izgubiti, lahko pa veliko pridobim. Če mi ne bo šlo, se lahko umaknem. Oni ne bodo nikoli obupali nad mano.’ NN je v dokumentarcu videl skupino vrstnikov, ki živijo v luksuzni hiši z bazenom, imajo svojega kuharja, cel dan igrajo igre in s tem bajno zaslužijo: 20.000 € mesečno!

NN mi odgovori, da bi on svojega otroka spodbujal, da igra. ‘Za začetek bi mu dovolil 4 ure dnevno, če bi bil dober, pa več. Če pa ne bi bil dovolj dober za sponzorje, bi mu rekel, naj se vrne v šolo.’ Pogovor napeljem na to, da on sam ni bil več sposoben vrniti se v šolo, da je bil nasilen in je grozil s samomorom. Vprašam ga, če se spomni vsega tega. NN se spomni, a v njem se nič ne zgane. Njegovi možgani so uničeni.

Navdušeno mi odgovarja na vprašanja o igricah. Delam si beležke in sprašujem dalje, čeprav na notri kričim in jokam. Situacija je grozljiva. Nekateri predeli možganov funkcionirajo in NN deluje normalno. Nekateri predeli in povezave pa so uničeni in razkrivajo pošastno pohabo. Jasno je, da bo za rehabilitacijo potrebno še veliko dela. Če ga ne bodo opravili starši, ga ne bo nihče. Imajo ga radi, a vseeno klecajo pod težo neizmernih naporov. Stvari so šle daleč, ker se niso prej ovedli.

Nedavno me kontaktira obupana mama sedmošolca, ki ima sicer dobre ocene, a ‘psihične težave.’ Na prvi sprejem pri strokovnjakih uradnega sistema bi morala čakati najmanj tri mesece. Vpraša me, če se ukvarjam s takimi otroki. Odgovorim ji, da se. Marca 2019, ko predavam po knjižnicah o posebnih potrebah, mi starši v publiki vsakič znova povedo podobno: takih otrok je toliko, da jih težko kdo sprejme. Vsi imajo polno, nihče ne ve dobro, kam z njimi. Par pogovorov in recept za tablete. Starši na koncu z močmi pa naj se nekako znajdejo.

Starši, ukrepajte, dokler so težave majhne. Začnite z malčkom, ki sicer še ne hodi, a par svojih igračk vendarle lahko pospravi. Če vi ne boste pomagali lastnemu otroku, ga vzgajali, mu postavljali meje, ga naučili delovnih navad – kdo bo? KDO?