Mihec je tretješolec. K meni pride na začetku oktobra 2018. Pouk se je komaj začel, njegova mama pa je že čisto izčrpana. Želi, da bi bil njen otrok v šoli uspešen in ‘priden’. Z njimi dela naloge tako dolgo, dokler niso narejene. To pomeni tudi po tri ure dnevno – v tretjem razredu! Še dobro, da dela v tovarni v domačem kraju. Doma je zgodaj, kadar dela v dopoldanski izmerni. Po službi je ne čakajo le gospodinjska dela, mož in otroci, ampak tudi večurne šolske muke. Popoldne gre približno po spodaj opisanem protokolu.

Mama Mihcu naroči, naj začne delati nalogo, medtem ko ona gospodinji. Mihec se stežka spravi k delu. Pojasnilo, da prej ko bo naredil nalogo, več prostega časa bo imel, običajno ne zaleže. Mihec je namreč zelo neorganiziran. V njegovi sobi je od daleč opazen nered, prav tako v torbi, zvezkih in bržkone tudi v glavi. Enostavno ne ve, kako se lotiti dela! Po polurnem prigovarjanju pristane v kuhinji. Iz torbe privleče pomečkan delovni zvezek za matematiko. Nerodno lista po njem, pri čemer silovito giba s čeljustjo. Skoraj leži na mizi. Pači obraz, svaljka liste med prsti. Ogleduje si nalogo. Potem iz peresnice privleče radirko in jo valja po rokah. Nakar se zbode z buciko, ki je zapičena v radirko. Ko uspe najti, kar ima za nalogo, začne delati. Dela kakšnih pet minut.

Na stolu se zvija kot kača. Včasih se povalja po tleh. Trka in miga z nogo. Mamo živcira že pogled nanj – tudi pol minute ni pri miru! Mihec pogleduje skozi okno. Potem oznani: »Ne znam!« Mami se zdi, da se še potrudil ni. Izza štedilnika vpraša, česa ne zna. Mihec izstreli: »Tega!« Pri tem s prstom moli na nalogo v delovnem zvezku. Mama trenutno ne more od štedilnika. Rada bi, da ji razloži, česa ne zna. Mihec mami ne zna povedati, česa ne zna. Če bi ji, bi se njegova razlaga lahko glasila takole:

»Uf, naloga. Tukaj je ena slika čez celo stran. Na sliki je … – ne vem, kaj je to. Drevo? Jabolko, banana … in kozarec. Kaj na drevesu dela kozarec? Kje so navodila? O, čisto na vrhu je nekaj z majhnimi črkami. Težko prepoznam oblike črk. Ko iz njih nastanejo besede, ne vem dobro, kaj pomenijo. Čeprav jih preberem, ne razumem. Kaj pomeni prikaži? Omenjena je hrana. Kako hrana? Na sliki so kozarci! Pa banana in sladkarije. Kje je hrana? Uf, črke so majhne in špičaste, kar režejo! Res ne vem, kaj moram narediti. Navodilo je v slovenščini. Govorim slovensko, ampak ne vem, kaj naj naredim. Mami izgublja živce. Še malo, pa bo začela vpiti.«

Prevod Mihčeve stiske v ‘strokovni jezik’ bi lahko šel takole:

»Imam težave z avtomatizmi vida. Ko vidim tole v delovnem zvezku, ne vem dobro, kaj moram narediti. Moja orientacija v prostoru je klavrna. Kje je levo, desno, zgoraj, spodaj … ni čisto jasno. Vsa prostorska razmerja in oblike so pri meni dokaj ohlapno definirani. Potem begam. Ugibam, kaj bi moral videti. Ne vem, kje in kako začeti gledati. Sliko tudi težko izostrim. Ko jo, vidim nekaj drevesu podobnega. Ni jasno, kaj slika pomeni. Kje pa so navodila? Aha, tukaj na vrhu strani, napisana z majhnimi koničastimi črkami, ki niso pri miru in so na pogled neprijetne. Navodil ne razumem. Ne razumem dobro besed. Stavek je dolg. Ko pridem do konca, ne morem sestaviti pomena. Pozabim, kaj je pisalo na začetku. Ne vidim smisla. Moja motivacija je krepko padla. Mami je živčna. Njeno opominjanje je čedalje glasnejše, glas čedalje višji. Čutim, da je jezna. No, jaz sem tudi. Saj bi naredil nalogo, da bi imel mir, ampak ne vem kako! Ko mi jezno ukaže, naj natančno preberem navodila – in to večkrat – nič ne pomaga. Najbolj sovražim stavek Bolj se potrudi! Kako? Kaj to sploh pomeni? Kaj hočejo od mene? Vame vrtajo z vprašanji: ‚Zakaj ne narediš, kot ti rečem? Zakaj ti moram stokrat reči eno in isto stvar? Zakaj ne poslušaš? Zakaj tudi ene stvari ne narediš prav?’ Na ta vprašanja z zakaj res ne vem odgovora. Kaj naj odgovorim? In potem rečem, da ne znam …

Vsak dan ista pesem: boji z zvezki in navodili, s pisanjem, z mamo in življenjem. To je težko prenašati. Za povrh me vsi, včasih še preden se česar koli lotim, oštevajo in godrnjajo nad mano: ‚Pa da mi ne bi spet buljil skozi okno in se zviral na stolu. Lepo se usedi in bodi pri miru!’ Kot da bi bilo to tako lahko. Kar naredim, ni dovolj dobro, ni dovolj hitro. Jaz pač ne znam drugače! A vam to še ni jasno? Kako naj potem opazim, da so tudi čisto na dnu strani še ena navodila? Eh, kaj … Tudi ta so dolga kot čreva. Ne razumem jih! A vi mene lahko razumete, da ne razumem?«