Veliko otrok je kljub trudu neuspešnih, četudi mnogi doma s starši ob nalogah garajo cele popoldneve. Učijo se, a takoj pozabijo. Ker kljub trudu ni uspeha, nekateri starši in učitelji sklepajo, da so leni, nemotivirani, nevzgojeni ali nesramni. Ti nerazumljeni otroci se umikajo v osamo ali nasilje. Njihovim učnim težavam se pridružijo vedenjske. Ne upajo spati brez prižgane luči. Eni so hiperaktivni in stalno bezljajo naokoli, drugi jokavi in kar naprej tožarijo, spet drugi brez prijateljev…

Izkušnje mnogih strokovnjakov kažejo, da tem otrokom nepravilno delujejo osnovni avtomatizmi pozornosti. Njihovo čutenje lastnega telesa je slabo, zato ga ne morejo spretno gibati. Težave z grobo motoriko so hitro opazne pri športni vzgoji, težave s fino pa pri branju, pisanju in izgovorjavi. Njihovi možgani ne znajo usklajevati dražljajev iz ravnotežnega, proprioceptivnega, taktilnega, vidnega in slušnega čutilnega sistema: ni senzorne integracije. Čeprav npr. žogo dobro vidijo, jo težko ujamejo. Njihov mišični tonus je neustrezen – nekatere mišice so kronično pokrčene, druge neaktivne. Njihova hormonska ravnovesja so porušena.

Otroci s posebnimi potrebami imajo pogosto težave z branjem, pisanjem, vidom, sluhom in govorom. V šolskem sistemu, kjer skoraj vsaka oblika ocenjevanja terja brezhibno delovanje teh spretnosti, so zato težko uspešni. Tretmaji pomagajo, da začutijo svoje telo in z njim bolj zrelo upravljajo.