Sporazumevamo se na mnogo načinov, tudi preko računalnika ali telefona. Z njim ‘se uglasimo’ na druge računalnike ali telefone. Za današnje otroke pogovor z nekom daleč stran, ki ga sliši in tudi gleda, ni nič posebnega. Za marsikoga je to višek tehnologije in napredka. Pri tem pa pozabljamo, da človek zmore neprimerno več kot najzmogljivejši računalnik. Kaj hočem reči?

Stranka mi pove: ”Veste, če sem jaz v dobri koži, je tudi sin čisto ok.” Ali pa: ”Običajno Jerica brez težav počaka kje drugje, ampak ravno tisti dan, ko sem nujno morala zdoma, je šlo vse narobe. Zjutraj sem se vse zmenila s taščo, Jerica je bila zdrava, tri ure pred mojim odhodom pa je dobila vročino in začela bruhati…” To sta samo dva tipična primera WiFi-ja med mamo in otrokom. Strahu se nalezemo!

Vsi imamo izkušnjo, da se v bližini nekaterih ljudi skoraj vedno zelo dobro počutimo, ob nekaterih pa nam je – iz nam neznanega razloga – neprijetno. Naš ‘WiFi’ zazna nekaj, kar težko ubesedimo. Potopljeni smo v množico različnih valovanj. Nekatera poznamo, o nekaterih pa tudi znanstveniki še vedno samo ugibajo. To ne pomeni, da ‘uglaševanje’ preko njih ne obstaja. Samo pomislite na marec 2020. Tudi če niste gledali tv ali poslušali radia, ste ‘čutili’ corona paniko okoli sebe. Če ste se ‘zelo uglaševali nanjo’, ste se počutili vse slabše.

Ljudje, s katerimi delam, so pogosto ‘občutljivi sprejemniki‘ in tudi ‘močni oddajniki.’ Strankam to opišem s prispodobo ‘družinskega WiFi-ja’: že iz drže, hoje, tona glasu, obraznih potez itd. vemo, kako se kdo v družini počuti. Ker živimo skupaj, se stalno ‘uglašujemo’ z njimi in jih znamo ‘brati.’ Njim zato tudi težko kaj skrijemo. Mama npr. sicer lahko laže otroku, da je vse ok. Otrok pa čuti njen strah, obup, zmedo, nemoč, bes… npr. zaradi bolezni, izgube službe, nasilnosti partnerja itd. Otrok je zmeden. Čuti eno, starši – ki jim zaupa in od katerih je odvisen – pa mu govorijo nekaj čisto drugega. Mlajši je, bolj brezpogojno jim verjame, pa naj se še tako noro obnašajo. Tako se mu naložijo programi učenja česarkoli –  komuniciranja, odziva v raznovrstnih okoliščinah. Otrok jih nalaga non-stop, popolnoma nezavedno in jih stalno ‘posodablja.’

Starši v krizi včasih ne zmoremo poskrbeti niti zase, kaj šele da bi se ukvarjali s tem, kaj pravzaprav s svojim vedenjem nezavedno sporočamo otroku in česa ga učimo. A  otrok kljub temu ‘nalaga’ od spočetja naprej. Po rojstvu pa toliko bolj intenzivno. Ker še nima odraslega uma, ničesar ne sodi. Ne ve, kaj je dobro, kaj slabo. ‘Nalaga’ vse, kar najde v svojem okolju. To je darilo narave, ki mu omogoča, da preživi kjerkoli: na Islandiji ali v Afriki. V ljubeči družini ali v okolju, kjer vladajo droge, nasilje in trgovanje z ljudmi. Maria Montessori je ta um otroka, ki vse vpija kot goba in se z lahkoto uči, imenovala ‘srkajoči um.’

Odrasli smo otrokom naložili Windowse za zaznavanje, čutenje, odzivanje, za vse… Otrok, s katerim smo grdo ravnali, je bil prisiljen uglaševati se na ‘slabe postaje’, zato te najbolj obvlada in pogosto grdo ravna. Prvo in najbolj globoko učenje poteka s pomočjo opazovanja in posnemanja. Znanost le počasi odkriva, kako to učenje poteka. Odkrila je vrsto živcev v možganih, imenovanih ‘zrcalni nevroni‘, ki omogočajo tako učenje, ko formalno učenje še ni možno. Zrcalni nevroni nam omogočajo posnemanje, vživljaje v drugega, sočutje. Ko ob filmu ali knjigi podoživljamo junakovo zgodbo, je to tudi izraz delovanja zrcalnih nevronov.

Ne glede na to, kakšne programe so nam naložili, ko smo bili majhni, se vedno lahko odločimo za nove programe. Začnemo ravnati drugače, kot so ravnali z nami. Nikoli ni prepozno, da smo bolj prijazni do sebe in drugih. Se začnemo učiti, posodobimo svoje programe. Se zavedamo, da imamo izbiro – da je odločitev naša? Dojenček te izbire nima!

Ta video  z več kot 8 milijonov ogledov prikazuje delovanje družinskega WiFi-ja: mati sprva ljubeče ravna z otrokom. ‘Pogovarjata’ se, otrok se uči, je vesel, mati tudi. Uglašujeta se na ‘lepe postaje.’ Potem mami naročijo, naj bo neodzivna. Odmaknjena, hladna: naj ne komunicira. Otrok je sprva zmeden: poskuša zagnati vse programe, ki so prej delovali: smeh, očesni kontakt, gestikulacijo… Ker nič od tega ne deluje, je v čedalje večjem stresu. In čedalje bolj agresiven. Tak je WiFi, po katerem se otrok stalno uglašuje z okolico. Ko komuniciramo z njim. Ko gleda, kako ravnamo z njim, njegovimi starši, s sorojenci. V prazničnih dneh je izrečenih mnogo lepih besed. Naj jih spremlja tudi prijetna  energija ljubečih dejanj. Pa ne samo v praznikih. Posodobimo svoje programe. Če tega ne znate ali ne zmorete, poiščite pomoč. Nikoli ni prepozno!