Oscar Wilde je leta 1890 objavil kontroverzni roman Slika Doriana Greya, ki je klasika svetovne književnosti. Doriana zaradi izjemne lepote v naravni velikosti portretira slikar Basil. Med slikanjem ju opazuje lord Henry, čigar življenjsko vodilo je predajati se čutnim užitkom in zunanji lepoti. Ker je bogat aristokrat, mu to v veliki meri tudi uspeva. Ko Dorian posluša Henryja, si z vsem srcem in dušo zaželi, da bi ostal večno mlad in lep, namesto njega pa bi se starala njegova slika. Želja se mu izpolni. Živi razuzdano. Počne, kar se mu zahoče, in nikoli ne utrpi posledic svojega početja. Čeprav je brezobziren, lomi srca žensk, uničuje prijateljstva in ubija, njegovo telo ostaja mlado in obraz angelsko lep.

Po 18 letih takega življenja je njegov portret tako odvraten, da sklene spremeniti se in ne uniči mladega dekleta, ki je noro zaljubljeno vanj. Pričakuje, da bo zaradi tega drobnega dejanja obzirnosti njegova slika takoj lepša: hoče nazaj lepoto svoje slike! Ko se to ne zgodi, zabode sliko – podobo svoje duše – in umre.

Sodobni mediji so podobno faustovsko zapeljivi. Ponujajo neštete instant pripomočke za povrnitev zunanje lepote: kozmetiko, operacije, čudežne tablete, hišo z bazenom, avto, uro in obleko dragih blagovnih znamk…Dopovedujejo, da se lahko nažiramo, premalo spimo, premalo gibljemo ali agresivno športamo, jemljemo droge, sovražimo sebe, okolico in službo, smo nespečni, nesrečni, nezadovoljni, sprti, brezčutni – pa vseeno vzdržujemo videz večne mladosti in lepote ter tako ostajamo poželenja in življenja vredni in voljni delavci družbe, ki išče samo profit in stalno ekonomsko rast.

Mnogo Dorianov vseh let verjame. Danes Henryji množično pridigajo kot guruji in strokovnjaki struktur, ki imajo v lasti kapital. So mogočni ljudje: sodobni aristokrati, tajkuni, trenutni ljubljenčki trenutnega sistema… Zavračanje človeka v postmoderni družbi se začne – kot v vseh časih in sistemih – z zavračanjem samega sebe. Z odvzemanjem pravice do lastnega čutenja, presoje in odločanja. Z delegiranjem te pravice in lastne moči strokovnjakom. Sami po sebi nismo več dosti vredni, če nimamo določenih kupljivih dobrin in ne delamo tako, kot odrejajo avtoritete s pozicije moči. Vmes pa poslušamo hvalnice pluralni družbi; slogane vsi različni, vsi enakopravni; in eno samo zgodbo o uspehu.

Otroci in odrasli, ki so ‘drugačni’ in tovrstnega razčlovečenja ne prenašajo najbolje, imajo posebne potrebe. Ponudimo jim integracijo in inkluzijo. Izvor besede ‘inkluzija’ sta latinski besedi ‘in’, ki pomeni ‘noter’, in ‘claudo – ‘zaprem’. Ker so osebe s posebnimi potrebami nezmožne delovati v službi kapitala, jih zapremo v posebne ustanove, kjer ne motijo našega delovnega tempa in nam ne zbujajo preveč slabe vesti. Pomoč, ki jo dobijo, so besede in tablete, kakšen dobrodelni koncert…

Mnogo obrazov in praks sodobne družbe priča o tem, da izgubljamo sposobnost čutenja lastnega telesa in bolečine, prav tako pa tuje. Sposobnost občutenja lastne bolečine je temelj sočutja. To zdaj potrjuje tudi uradna znanost. Od leta 2010 naprej se vrstijo članki v znanstvenih publikacijah, ki poročajo o raziskavah učinkovanja protibolečinskih tablet na socialno vedenje ljudi. Npr.: v reviji Frontiers of Psychology 2019 (10: 538) beremo članek Družbeni analgetik? Acetaminofen (Paracetamol) znižuje empatijo. V Dove Medical Press 2015 (9: 3853) najdemo članek Podpis paracetamola v možganih zdravih prostovoljcev: dvojno slepa randomizirana študija. V Zaključku študije beremo: ‘Funkcionalna magnetna resonanca možganov (po zaužitju paracetamola) kaže zmanjšano aktivacijo cele vrste možganskih struktur, ki so udeležene pri čutenju fizične bolečine in občutenju kognitivnih in čustvenih vidikov bolečine.’ Naj razložim: kognitivni vidiki omogočajo, da povežem vzrok in posledico, čustveni pa omogočajo empatičnost.

Paracetamol po celem svetu uživajo otroci in odrasli, mnogi redno… V Sloveniji je Paracetamol aktivna učinkovina mnogih zdravil, kot so Lekadol, Daleron, Calpol, Panadol, Paracetamol svečke, Doreta, Ibuem, Paralen, Plivadon, Coldrex, Coldvin… Tole je navedek iz slovenske Wikipedije (vzeto s spleta 18.5.2019): ‘Paracetamol ima zelo ozek terapevtski indeks. To pomeni, da je razlika med običajnim in toksičnim odmerkom relativno majhna. Pri preodmerjanju lahko pride do znatne poškodbe jeter, celo do odpovedi in posledično do smrti. Ker je paracetamol na tržišču dostopen brez zdravniškega recepta, se včasih uporablja tudi v suicidalne namene.’

Ko družba pritiska na nas, nam krade čas za otroke, onemogle starše in ljudi v stiski, se spomnimo, da ne bomo večno mladi, lepi in delovno sposobni. Mnogi danes ne morejo zaslužiti dovolj za dostojno preživetje, utrpijo velike nesreče, ostanejo brez doma, jih onesposobi bolezen… Na srečo ne vemo, ali se bomo kdaj znašli v podobnem položaju, pa vendar – kaj ko bi že danes pokazali malo več sočutja do njih, malo več razumevanja zanje? Nekateri ljudje ravnajo sočutno – brez medijskih fanfar, ker jim to narekuje njihovo srce. Naj jih bo vse več!