To zgodbo je napisala moja stranka. Objavljena je bila v moji knjigi POZOR(NOST)! Za starše in učitelje (2018).
Naš starejši sin je danes zelo bister, radoveden, živahen in zgovoren petletnik, ki je bil do rojstva bratca – dva meseca pred svojim drugim rojstnim dnem – zelo priden in neproblematičen otrok. Ko je bil še dojenček, smo sicer opazili, da z njegovim motoričnim razvojem ni vse v redu: med dojenjem je vedno zategoval rokice nazaj; pri enem letu se še ni posedal; ni se plazil po vseh štirih; ni še vstajal ob opori. Zato smo pediatrinjo prosili za napotnico za pregled pri specialistu v razvojni ambulanti. Ta je ugotovil prolongirano distonijo in potrdil motorični zaostanek. Vključil ga je v program fizioterapije. Tako je sin malo pred 17. mesecem le shodil. Zdelo se je, da je distonija izzvenela.
Po rojstvu bratca pa se je začela trma, ki takrat sicer še ni izstopala. Mislili smo, da je to pač običajno obdobje trme, ki se pojavlja pri dvoletnikih … Okrog tretjega leta se je tako v vrtcu kot doma poleg trme začela stopnjevati tudi neubogljivost. Na govorilnih urah so omenjali viden zaostanek v grobi in fini motoriki. Vzgojiteljica je še omenila, da bi verjetno potreboval senzorno integracijo: poleg motoričnega zaostanka noče slediti kompleksnejšim navodilom; noče slediti vodenemu risanju po navodilih; ne zanimajo ga kompleksne igre; svoje najljubše igre z živalmi ne nadgradi. Omenila je tudi, da se druži skoraj izključno z mlajšimi otroki in velikokrat odtava v svoj svet, kadar ga kaj ne zanima. Ker ne sledi kompleksnim navodilom, moti druge.
Po poškodbi očeta se je njegovo obnašanje še poslabšalo. Postal je neubogljiv, če ni bilo vse tako, kot si je zamislil. To obnašanje se je pojavilo predvsem takrat, ko je bil utrujen ali lačen. Če smo ga takrat kaznovali, se je najprej odzval z grdimi besedami. Če z njimi ni dosegel svojega, nas je udaril, pljuval ali grozil, da bo vse razbil. Okrog tretjega leta je začel gristi nohte in prste, česar prej ni počel. Zdelo se je, kot da ga ne ganeta niti kazen niti nagrada. Tudi če se je opravičil, je velikokrat že naslednji trenutek ponovil isto. Ko se je končno umiril in smo ga vprašali, zakaj se tako obnaša, je odgovoril, da ne ve. Zdaj vem, da se večinoma res ne zaveda in ne spomni, kaj se mu dogaja med izpadi.
Logopedinja je na sistematskem pregledu ugotovila še zaostanek v govoru: ni znal izgovoriti r-ja; mešal je sičnike in šumnike. Skrbelo nas je, kako bo, ko bo šel v šolo. Bili smo že popolnoma nemočni in izčrpani zaradi njegovih izpadov. Svakinja, ki je učiteljica, nam je priporočila Apolonijo, ki je pomagala že nekaj njenim in veliko drugim učencem. Tako smo avgusta 2018 začeli hoditi k njej na svetovanja. Na prvo svetovanje smo prišli vsi trije. Apolonija se je trudila izvesti diagnostiko, čeprav sin ni bil preveč pripravljen sodelovati. Večina vaj se je izkazala za pretežke.
Medtem ko sem se jaz igrala s sinom, je Apolonija možu pokazala masažo za taktilno integracijo. To je sinu kmalu pomagalo sprostiti stres: po dolgem času nas je spet začel objemati, božati in ljubčkati. Tudi smisel za humor se mu je začel vračati. Manj pogosto je tepel bratca in sestrično. Zvečer je lažje ostal v postelji, tudi če ni bilo vse tako, kot si je zamislil. Njegovi izpadi so bili manj pogosti in manj intenzivni. Na naslednje svetovanje sem prišla sama. Apolonija mi je dala precej napotkov glede vzgoje, ki je prilagojena njegovim težavam. Naučila me je energijske umiritve, ki mi je pomagala, da sem ob sinovih izpadih ostala mirna. Če sem sama ostala mirna, mu je bilo lažje kaj dopovedati, npr. če je v vrtcu kaj pozabil in tega ni mogel dobiti isti dan, ker je bil vrtec že zaprt. Takoj je prišel k mizi, ko je bil čas za obrok – to je bila prej velika težava. Tudi kadar je bil lačen, se je lažje zamotil, da je lahko še malo počakal.
Z oktobrom smo se naučili novih masaž in vaj: vaje s pinceto za grobo motoriko prstov; ritmično zibanje, ki mu je pomagalo, da je lažje sedel pri miru pri mizi; vaje za ohromelost zaradi strahu; spust lopatice, ki mu je izboljšala držo; ter Babkinov refleks za pomoč motoriki dlani in refleks podpore rok za zaščito osebnega prostora. Po integraciji teh zadnjih dveh refleksov je prenehal drseti z dlanjo ob steni med hojo in manj pogosto je preizkušal meje. Presenetilo me je, da je v nekaj tednih postal sposoben uporabljati škarje. Tudi risanje mu ni več predstavljalo napora. Zdaj se večkrat celo sam spomni, da bi rad risal. Tudi njegova slika je napredovala: prej je bila izključno vodena ali pa je vedno risal iste podobe. Zdaj ljudje niso več glavonožci: nariše jim tudi trup, riše pa tudi več različnih podob. Integracija refleksa za povezovanje mu je pomagala, da bratca ne objema več za vrat in se z njim tudi sicer veliko bolje razume.
Odkar smo začeli z vajami za izgovor, nima več nobenih težav z izgovarjavo r-ja, sičnikov in šumnikov – pa po več kot letu po sistematskem pregledu pri logopedu sploh še nismo prišli na vrsto za terapijo! Ta napredek, ki je bil viden v nekaj tednih, nas je zares osupnil. Integracija refleksa stopala mu je pomagala, da se zna ustaviti med tekom in spremeniti smer ter uloviti žogo, česar prej ni zmogel. Z masažo ušes in oči sta se mu izboljšali vidna in slušna pozornost. Napredek so opazili tudi v vrtcu: tako na ravni motorike kot sledenja kompleksnim navodilom. A ne samo to. Po več letih je končno prebolel staro travmo, ko so mu zaradi udarca šivali glavo: od takrat se je bal iti k frizerju. Danes gre tja brez težav, nič več ne joče in se ne upira.
Svetovanja pri Apoloniji so mi pomagala, da lažje razumem njegovo obnašanje in temu ustrezno tudi odreagiram. Vem, zakaj se npr. najraje igra igre, ki vključujejo plazenje oz. zvijanje po tleh: to mu pomaga, da lažje sedi pri miru pri mizi. Vem, zakaj ima težave pri prehodih z ene dejavnosti na drugo, npr. pri prihodu od zunaj na kosilo ali večerjo in pri oblačenju v pižamo pred spanjem. Vse to mu znam olajšati. Razumem tudi njegov motorični nemir in izpade, kadar je v situaciji, ki je zanj stresna: lakota, utrujenost, prehodi, menjava okolja. Celi družini pomagajo tehnike za umiritev in masaže za lajšanje stresa. Te sinu izvajam vsak dan, delam pa jih tudi sebi, saj sva si s sinom v marsičem zelo podobna. Tudi sama sem bila namreč v otroštvu težavna, še vedno pa sem nekoliko motorično nespretna in čustveno občutljiva.
Najin starejši sin se je od avgusta, ko smo začeli hoditi k Apoloniji – tega je zdaj devet mesecev – precej spremenil. Tako doma kot v vrtcu opažamo občuten motorični napredek. Izpadi so redkejši, manj intenzivni in krajši, sam se hitreje umiri. Prej so izpadi trajali tudi po dve uri, bili so zelo siloviti in se ni zmogel sam umiriti. Zdaj se umakne in uporablja tehnike umirjanja, ki jih pokaže in predlaga celo drugim, ki se znajdejo v stresu. Kadar pa vseeno pride do izpada, ni več tako agresiven: redko pljuva, ne uporablja več hudih grdih besed in groženj, lažje sprejme kazen. Čeprav mu sprejemanje odločitev še vedno predstavlja težavo in ima rajši, da se kdo drug odloča namesto njega, ga to ne razjezi več. Lažje sprejme spremembo rutine. Prvič je začel na primeren način ubesedovati svoje občutke: namesto žalitev in grdega govorjenja sam pove, da je jezen. Po dolgem času si je spet začel popevati in se šaliti.
Lepo je videti, da je večkrat nasmejan in dobre volje. Prej je bil večino časa čemeren, jezen in nasploh slabe volje. Nehal je gristi nohte. Vem, da še nismo čisto na cilju, vendar se mu vztrajno približujemo. Vem tudi, da se bodo v šoli verjetno pojavile kakšne težave, ki v vrtcu in doma niso opazne in moteče. A zdaj smo opremljeni s pravimi orodji in nasveti: verjamem, da bomo zmogli premagati vse ovire. Apoloniji smo zelo hvaležni za vso pomoč. Veseli smo, da nam je vedno pripravljena prisluhniti in ponuditi prava orodja, ki omogočijo občuten napredek. Po vsakem svetovanju dobim novo energijo za prihodnje izzive, saj sem opremljena z rešitvami za sleherno težavo, ki se pojavi. Zato bomo k njej hodili tako dolgo, dokler bo najin starejši sin potreboval pomoč, da bo čim bolje funkcioniral tako doma kot v šoli.