• Mati o dvomesečnem dojenčku: ”Joj, naš Gal je tako trmast. Ima pa močan značaj.”
• Moški o osemdesetletni partnerki v zadnjih stadijih demence: ”Žena nikakor noče sodelovati. Tako je trmasta. Včasih se prav zlobno obnaša.”
• Negovalka o osebi v vegetativnem stanju: ”Za tega pacienta skrbim noč in dan že leto in pol, pa se do mene še vedno obnaša tako nehvaležno in ignorantsko.”

Upam, da ste med branjem zgornjih stavkov debelo gledali. Nekaj je bilo hudo narobe z njimi, ampak ne slovnično gledano… Kolikokrat sem slišala starše jadikovati o njihovem šolarju: ”Tako trmast je. Noče sodelovati. Včasih ko ga opomnim, postane prav zloben ali doživi izpad. Ne vem, po kom ima tak močen značaj. Z možem nisva taka. Kdaj drugič pa me popolnoma ignorira. Res ne razumem…” Zakaj so stavki z začetka čudni? Ker med vrsticami trdijo, da bi dojenček, žena in pacient lahko naredili, kar pričakujemo ali hočemo od njih – pa tega za nalašč ne naredijo. Predvidevajo, da je to, kar hočemo od njih, v njihovi moči – da bi to z lahkoto naredili – pa se nam zavestno upirajo.

Recimo, da imate težave z vidom in ste slabše orientirani v prostoru. V svojem telesu ste nerodni. Na plesnem tečaju imate dve levi nogi. Ritma ne čutite in mukoma si poskušate zapomniti zaporedje korakov. Potem je na urniku ura golfa. Imate velike težave, kako prijeti palico, koordinirati vse dele telesa in kako točno gibati pri zamahu, da bo ravno prava smer, moč in hitrost udarca. Učitelj golfa razlaga in opominja. Vam pa ne gre. Začne se jeziti. Ko mu popustijo živci, vas zmerja. Počutite se bedno. Popolnoma jasno vam je, da ne zmorete, kar želi, pa naj se še tako trudite. Čisto preveč stvari naenkrat hoče od vas. Njegova jeza in očitajoči pogledi vam vzamejo motivacijo. Tudi vi ste čedalje bolj nasršeni…

V svojih knjigah razlagam, da se osebam s posebnimi potrebami dogaja nekaj podobnega. Da občutno število šolarjev v običajnih in posebnih šolah pri pouku doživlja podobno kalvarijo – ker tako malo ljudi razume njihove muke, predvsem pa jim še manj ljudi zna učinkovito pomagati do večje samostojnosti. Stanje se skokovito poslabša, ko jih začnejo zavračati. Jim dajati nalepke ‘čuden, muhast, občutljiv, zloben, len, nesramen, hudoben, neodgovoren, nemotiviran’. Nadaljnje poslabšanje se zgodi, ko jih kaznujejo na neprimerne načine, npr. z odtegovanjem socialnih stikov in stvari, v katerih so dobri, npr. ko jim prepovejo trening juda. Jih dajo v hišni pripor s še več vajami, ki jim že tako ali tako ne grejo…

Ko oseba doživi kap, meningoencefalitis ali ji tumor pritiska na del osrednjega ali perifernega živčevja in zato izgublja funkcije kot govor in vid, je vsakomur jasno, da besedni poduki niso primerna terapija. Problem tiči v delovanju možganov. Zato tudi ni svete tablete, ki bi ji vrnila pozornost, govor ali omogočila skladno grobomotorično gibanje. Pri otrocih pa pričakujemo, da bo to dvoje rešilo režave.  ???!!!???

Vsakomur je jasno, da se oseba v vegetativnem stanju ne zaveda sebe, kaj šele svoje okolice. Da ne čuti svojega telesa in z njim zato ne more upravljati. Saj še dihati ne zmore sama! Čutila ji ne delajo: odrezana je od sveta: ne vidi in ne sliši. Za dojenčka – vsaj novorojenega – nam je to nekaj časa jasno, kasneje pa marsikdaj ne. Sploh če zaostaja v razvoju, a zdravniki zatrjujejo, da je z otrokom vse v redu. Bo pač malo bolj pozno vzcvetel. Saj ima še čas…

Težave dojenčka, dementne osebe, ‘posebnih otrok’ ali ljudi, ki hočejo okrevati po poškodbi ali operaciji, obravnavam na podoben način. Zakaj? Vzrok njihovih težav je v osnovi isti – slabo delujoči možgani in živčni sistem, kar se odraža v delovanju mišic.