Kdaj naj starši vzgajajo, če jih po cele dneve ni doma? Kdo pogosto vzgaja naše otroke in kako? Kdo vzgaja odrasle? Sledijo tri razmišljanja na to temo.
Zima. Sončno nedeljsko dopoldne. Mlado in staro na podeželski sprehajalni poti. Med njimi trije otroci in mladi starši. Vsi molčijo. Starejša hodita počasi in zdolgočaseno, par korakov za starši. Najmlajši teka in poplesuje pred njima. Ob pločniku zagleda malo zaplato snega in seže po njej. Oče opazi njegov gib in tišino prekine s kričanjem: ‘Samo primi ta sneg, ti bom tako primazal…! Da se mi samo en dotakne snega, jih bo fasal in gremo vsi takoj domov, a me slišite?!’
Prvomajski prazniki. Hrvaška obala, zelo prometna promenada. Pešce običajno prehitevam jaz, kolesarji pa mene. Prehitita me mama in otrok. Mamine besedne izbruhe je nemogoče preslišati. Žolčno ošteva sina, ki vozi za njo in je tiho. Čez kakih tristo metrov se spet srečamo. Otrok je padel s kolesa. Čisto je zmeden. Počasi vstaja in sploh ne zajoka. Mati Slovenka prekine svoj monolog, ko opazi, da sina ni. Vozi nazaj. Daje vtis, da bi ga premlatila, če ne bi bilo nikogar v bližini. Otroka dosežem malo pred njo. Pomagam mu vstati, ga prijazno nagovorim in mu poberem kolo. Mati pristopi. Iz nje se vali plaz groženj. Grobo zgrabi otroka. Tik preden odpeljeta, se obrne proti meni in zasika: ‘Hvala.’ Če bi njen pogled in besede ubijale, sem dvojno mrtva…
Poletne počitnice. Urbano naselje. Mati s škarjami pred hišo reže travo okoli grmičkov jagod. Radoživa hčerkica kakšnih treh let bi ji rada pomagala. Mati jo nahruli. Deklica ne reče nič. V roko vzame metlico in smetišnico in se približa šopu odrezane trave. Mati, ki to opazi, zavpije: ‘Pa da ti ne bi slučajno kaj padlo iz rok, me slišiš? Samo naj ti kaj pade, te bom prisilila, da boš pobrala vsako travico posebej, slišiš, kaj ti pravim?’ Deklica ne reče nič. Previdno naloži travo in jo počasi nese k vedru.
In nešteto podobnih zgodb… Depresivna in agresivna mati, ki grozi sinu, da ne bo smel na športno dejavnost, ker jo je lačni najstnik ob prihodu iz šole vprašal, kaj bo za kosilo. Kriči nanj, da bo cel teden notri in ne bo smel k prijateljem. Ali pa oče, ki sedi na balkonu, kadi, pije pivo in zastrašuje svoje malčke, ki se igrajo na travniku. Ker imajo kolo odvrženo na robu travnika. Ker je blizu cesta. Ker je zmatran in se ušivo počuti. Ker se je najlažje znesti nad otrokom, ki je v vseh pogledih odvisen od nas in nas ima rad in se nam prilagodi, tudi če delamo z njim slabše kot s psom. Otrok pač intuitivno ve, da sam ne bi preživel…
Otroci odraščajo. V šoli so grobi do vrstnikov. Znašajo se nad njimi z besedami in s pestmi. Da imamo pred njimi mir, jim damo televizor in računalnik, kjer gledajo nasilne risanke in filme in igrajo nasilne igre. Kot da ni dovolj pranja možganov, poneumljanja in razčlovečenja, jim s tem postrežemo še v ‘prostem času’. Potem se zgražamo: ker so čudni in agresivni; ker se zapirajo vase in imajo slabo samopodobo; ker težko dobijo prijatelje in se ne znajo igrati; ker so tesnobni, z napadi panike, depresivni, bulimični, anoreksični; ker so leni in nemotivirani; ker se ničesar ne lotijo; ker nimajo vztrajnosti in delovnih navad… Da imamo mir pred njimi, jim damo ‘tablete za pozornost’. Bojda zato, da nas bodo bolje slišali in se lažje učili. Tako se ‘uspešno’ vključijo v odraslo družbo. Naučijo se lagati in pretvarjati, da jih osrečujejo lizike, mobilni telefoni, osvojene točke, nove najkice… Naučijo, da je treba skloniti glavo pred nasilneži na položaju moči. Naučijo, da ni varno čutiti in misliti s svojo glavo. Izkusijo, da ni varno biti to, kar so, biti tam, kjer so, in delati to, kar želijo in jih osrečuje.
In odrasli spet žugamo: ‘Bodi dober in prijazen. Pomagaj drugim. Kaj vendar delaš? Od kod si se vzel? Kolikokrat sem ti že rekla, da ne počni tega! A sem te tako učila? ‘
Ja, tako smo otroke (na)učili mi. Otroci niso z Marsa. So samo ogledalo odrasle družbe, ki jih je vzgojila. V tej družbi je človek človeku pogosto volk: v družini, šoli, službi. Od kod naj se otroci naučijo spoštovanja, sočutja, sodelovanja, ustvarjalnosti, zaupanja in prijateljstva, če že od malega dnevno izkušajo, da ni varno biti to, kar so; da je nevarno čutiti; da nimajo nobene lastne vrednosti sami po sebi?
Če so nas vzgajali z omalovaževanjem, grožnjami in zastraševanjem, ni potrebno, da to počnemo tudi mi. Od kod naj se vzamejo zdravi, močni, sočutni in ustvarjalni otroci, če jih vzgajamo z dajanjem v nič, grožnjami za sedanjost in prihodnost ter jim odtegujemo ljubezen, bližino, toplino, prijazno besedo, razumevanje, podporo, hrano in socialne stike?