O neverjetni učinkovitosti dobre gibljivosti glave sem se prepričala, ko sem neko deklico dva  tedna pred koncem pouka učila angleške izraze za šport in dele telesa – da ne bi ponavljala razreda … Gladko obračanje glave v levo in desno pomaga vidnemu in slušnemu zaznavanju ter spominu.

Otrok je dobro vedel, kaj mu grozi. Bil je v šoku in njegova mama tudi. Imel je tudi večje težave z vidnim in s slušnim zaznavanjem, ki jih uradni sistem ni opazil. To je bilo naše zadnje srečanje. Z mamo sta sicer že prej delala na besedišču, a si otrok ni nič zapomnil. Jaz sem imela na voljo 60 minut – za pogovor z mamo, antišok protokole za obe in učenje besedišča z gibom, s pantomimo in z govorom.

Po pogovoru z mamo in antišok tretmajih mi je ostalo dobrih 30 minut. Pa me je prešinilo, da bi z rotacijo glave najprej ‘odklenila otrokovo zaznavanje in spomin’, sicer bo učenje zaman. Besed je bilo več kot petindvajset. Bile so si podobne, npr. skiiing, skating, swimming. Upala sem, da se jih bo otrok naučil sedem, pa jih je znal več kot dvakrat toliko. Mami sem zabičala, da vse učenje doma izvede takole: najprej antišok za obe pet minut; potem ogrevanje telesa pet minut in nazadnje učenje s pantomimo in z rotacijo glave deset minut. Potem odmor in znova cel cikel. Otrok je speljal.

Ali ne bi bilo lepo, ko bi otroke v vrtcu in šoli učili vaj za sproščanje stresa, da si jih naredijo kar sami? Mnoge lahko naredimo neopazno, sede, med pisanjem testa in ne da bi motili sošolce … Jaz sem z učenci delala te vaje skupinsko pred vsakim ocenjevanjem.

Da bi se to zgodilo, bi te vaje morali znati njihovi učitelji in vzgojitelji. Inštitucije, ki jih izobražujejo, bi morale prepoznati, kako odločilen faktor je stres pri učenju česar koli. Predvsem pa bi morale navedene inštitucije najprej doumeti vlogo telesa pri učenju – telesne osnove pozornosti in prehoda od konkretnega k abstraktnemu.