Besedilo spodaj je napisala moja stranka. Izšel je v moji knjigi Vsi moji otroci in njihove mame (2018).

Imam sina, ki je star osem let in pol. Pri treh letih je nekaj dni po cepljenju dobil norice in sledili so epileptični napadi. Bil je hospitaliziran in hitro diagnosticiran kot epileptik. Zdravniki so mu predpisali zdravilo Depakine. Tako se je začelo. Njegovo telo je počasi, a vztrajno začelo izgubljati nadzor, kar se je kazalo kot izjemna nerodnost pri vsakdanjih opravilih. Bil je zelo »štorast«, po domače povedano. Redko katero kosilo je minilo doma, da ne bi kaj polil ali razbil, imel je težave z oblačenjem, obuvanjem, bil je precej počasen. Zdravila je jemal skoraj štiri leta. Na vsaki zdravniški kontroli so mu predpisali večjo koncentraciji zdravila, čeprav je otrok rastel in pridobival kilograme. To se je tudi zdravnikom zdelo zelo nenavadno.

Prišel je ta pomemben dan, ko je naš otrok vstopil v šolo. Učiteljice tam kar niso nehale s pritoževanjem nad njim, češ da »hodi po razredu, težko sedi, sledi …« Nekega dne smo preko ene izmed sorodnic, ki tudi ima deklico z diagnozo epileptik, izvedeli za MNRI-obravnave in Apolonijo. Seveda sem nemudoma poslala elektronsko pošto in dogovorili smo se za prvo srečanje. Moram omeniti, da je bil moj mož, ki prihaja iz zdravstvenih vod, od začetka glede teh obravnav zelo skeptičen. Pustil pa mi je vso svobodo, da otroka vozim na MNRI-obravnave. Narava najinega dela je taka, da sem le jaz imela čas za izvajanje vaj ter vožnjo otroka na obravnave. Tako sem vso skrb prevzela nase. Živimo kakih petdeset kilometrov stran od Žirov in že sama logistika pripeljati in odpeljati otroka v Žiri in nazaj je zahtevala kar precej prilagajanja. A vse se da, saj sami dobro vemo.

Že po enem tednu izvajanja vaj doma sem opazila pri otroku precejšnjo razliko. Bil je nenormalno miren in meni – njegovi materi – skorajda neprepoznaven. Seveda sem dobila veliko motivacijo za naprej in redno vsakodnevno izvajala vaje, tedensko pa otroka vozila k Apoloniji v Žiri. Medtem je imel na pediatriji spet eno izmed kontrol, kjer je nevrolog predlagal, da ga pregleda tudi psiholog. Le-ta je po srečanju z otrokom predlagal, da se otroku v šoli nudi dodatna učna pomoč in naj začnemo razmišljati o začetku postopka usmerjanja.

Nisem hotela odreagirati na omenjeni predlog. Vedela sem, da smo na obravnavah pol leta in da najboljše šele prihaja. Svojo odločitev sem utemeljila s tem, da bomo počakali, da otrok zamenja razred in s tem tudi učiteljico. Vmes je imel naš junak spet pregled pri nevrologu. Posnetek EEG je bil BP in nevrolog je povprašal, kakšno je stanje doma. Povedala sem, kam hodiva in da je otrok neprepoznaven. Vztrajala sem, da otrok preneha z jemanjem zdravila Depakine. Nevrolog me je pri moji odločitvi tudi  s strokovne strani podprl.

Čez pol leta je otrok zaključil drugi razred. Na koncu šolskega leta mi je njegova učiteljica iz prvega razreda čestitala in rekla: »Ne morem verjeti, kaj se je zgodilo z vašim otrokom. Lahko ste vzgled vsem ostalim staršem, kaj vse se da narediti.«

Naj omenim, da se je sinu VIDNO izboljšala motorika, kontrola nad telesom, začel ga je zanimati šport. Prej nikoli ni kazal zanimanja nad igrami z žogo, zdaj je sam od sebe popoldne želel igrati nogomet. Cela družina smo začeli kolesariti, prekolesarimo tudi do petdeset in več kilometrov v enem kosu. Vse to je bilo še dve leti nazaj znanstvena fantastika. Najin sin aktivno trenira plavanje in že na prvi uri plavanja ga je trener pohvalil, kako velik potencial za plavanje da naj bi imel. Nimamo več problemov s sedenjem, vsak dan, ko pride iz šole, naredi nalogo od začetka do konca, da je potem lahko prost za igro in kasneje za treninge plavanja. V preteklosti smo DNEVNO izgubili več časa za kreganje z njim, da naj sedi in naredi, kar mora, kot dejansko za tisto nalogo, ki jo je moral narediti.

Tudi sama vsakodnevno delam z otroki in razumem, kaj smo uspeli rešiti z našim junakom. Vidim pa ogromno ogromno otrok, katerim bi take obravnave še kako prišle prav, ker, roko na srce, v preteklosti je bilo v skupinah v vrtcih par otrok, ki so izstopali s svojim vedenjem, danes je pa v skupinah par otrok, ki so »normalni«, vsi ostali imajo vsak kakšen izstopajoč primanjkljaj.

Kot mati otroka, ki so ga (poleg epileptika) skoraj označili in diagnosticirali kot otroka z motnjami v razvoju, danes pišem prispevek kot mati pogumnega osemletnika, ki ne samo da uspešno dela šolo, ampak tudi dvakrat tedensko trenira plavanje in, najpomembnejše, ima tudi uradno s strani zdravnikov zaključeno diagnozo epilepsija. S svojim primerom želim dokazati vsem skeptičnim staršem, da se res ogromno lahko naredi za otroka, ko ga osvobodimo kemije in ga peljemo nazaj v čuteč svet njegovega telesa, ki ga je, ne po svoji krivdi, začasno, z vsemi neugodnimi posledicami vred, izgubil. Primer lastnega otroka in pomoči le-temu me je tako navdahnil, da resno razmišljam o tem, da bi si pridobila znanje, kot ga ima Apolonija in tudi sama pomagala otrokom, ki so te pomoči potrebni.

Junakova mama