Po mojih izkušnjah je inštrukcij iz angleščine še več kot iz matematike. Veliko je otrok, ki se do konca 3. razreda ne uspejo opismeniti v maternem jeziku. Imajo težave z branjem, izreko in zapisom. Pogosto so temu vzrok nediagnosticirane težave s sluhom in z vidom. Ti otroci imajo pri angleščini pogosto težave. Angleščina ima drugačne glasove kot slovenščina in besede se pišejo zelo drugače, kot se izgovarjajo. Ti otroci s posebnimi potrebami v stanje ‘posebnosti’ običajno drsijo počasi. Koliko časa preteče do uradne diagnoze ali odločbe, je odvisno od tega, kako številne in hude težave imajo ter kako hitro se nanje odzovejo starši, učitelji in zdravniki. Pomoč tistim, ki se šolajo v običajnih šolah, se ravna po Petstopenjskemu modelu učne pomoči, ki je bil leta 2007 sprejet s strani Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje. Pomoč v tem modelu predvideva:

• 1) pomoč učitelja pri pouku;
• 2) pomoč šolske svetovalne službe ali mobilnih specialnih pedagogov;
• 3) individualno ali skupinsko učno pomoč, ki jo izvajajo pedagoški delavci;
• 4) pomoč zunanje specializirane ustanove, npr. zdravstvenega doma.
• 5) Če našteto ne obrodi sadov, je v petem koraku mogoče otroka z učnimi težavami usmeriti v ‘izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem z dodatno strokovno pomočjo‘, kar mu omogoči uradni dokument, imenovan Odločba o usmeritvi.

Praksa kaže, da po pridobitvi Odločbe z otrokom delajo pretežno isti strokovnjaki kot pred njo. Če bi mu znali pomagati na kakšen drugačen način, kot so mu, bi mu že. Odločba otroku zagotovi pravico do določenih prilagoditev, ki so zapisane v Individualiziranem programu. Med najpogostejšimi prilagoditvami so: usmerjanje pozornosti s pogostim opominjanjem, spodbudami in pohvalami, povečane tolerance na šibkih področjih in znižani kriteriji, napovedano ocenjevanje izven oddelka in več časa, več krajših prekinitev, prilagojen obseg snovi in učni materiali, razdelitev daljših nalog na manjše enote, pomoč bralca ali spremljevalca, več ustnega preverjanja, jezikovna poenostavitev gradiva, dodatne razlage, pomoč pri urejanju ali zapisu snovi, stalna uporaba pripomočkov…

Vse našteto so prilagoditve, da otrok zmore, česar brez njih ne bi. Prilagoditve so bergle, ki pomagajo, pozdravijo pa ne, zato so potrebne tudi kasneje: v srednji šoli in na fakulteti. Pedagoška stroka uči, da integracija pomeni prilagajanje otroka s posebnimi potrebami šolskemu okolju, inkluzija pa da večji poudarek na prilagajanje okolja vsakemu otroku posebej. Taka pomoč je smiselna le začasno. Nerealno je pričakovati, da otroka pripravi na samostojno in ustvarjalno življenje, v katerem bo v polni meri razvil svoje osebne potenciale, kar izpostavlja Zakon o osnovni šoli.

Ali stroka – šolska in zdravniška – lahko ponudi samo prilagoditve, terapije pa ne? Res ni nobenega načina, da bi npr. vzpostavili otrokovo vidno in slušno pozornost ter prijem pisala in mehanizme, ki bi zmanjšali njegov nemir, otopelost ali agresivnost? Sodeč po tem, da med dolgotrajno bolne štejemo otroke z motnjami in boleznimi, ki ne izzvenijo v šestih mesecih, kot npr. težave otrok z motnjami pozornosti, očitno ne.

Za zavarovalnice so otroci z motnjami pozornosti in hiperaktivni otroci klasificirani kot otroci z motnjami v duševnem razvoju, ki imajo vedenjsko motnjo. Poenostavljeno povedano to pomeni, da so npr. otroci z bralno-napisovalnimi težavami vedenjsko moteni, čeprav imajo težave z nezavednimi avtomatizmi vidne in slušne pozornosti, prijemom pisala in delovanjem refleksov hrbtenice, nog in rok.

Vprašajte zdravnike o klasifikaciji učnih težav in motenj otroka z Odločbo, jo pozorno preberite in se prepričajte sami. Če tovrstne težave Združenje psihiatrov opredeli kot vedenjske težave, se pač ne moremo čuditi, da je njihovo zdravljenje temu primerno: s spodbudami, opomini, pohvalami in tabletami.