Tistega dne se Mama, ki je na svetovanje vedno prihajala s Hčerko, na vratih pojavi sama. Gre čez sobo in se sesede v naslanjač. Govorica njenega telesa kriči, da ‘tu nekaj ne štima.’ Gospo vprašam: ‘Kako ste?’ Ulijejo se ji solze. Najprej se kotrljajo posamič, potem nastopi smrkanje… Sedim in čakam. Čez gospa čas izdavi: ‘Ah…’ Njen odgovor obvisi v zraku in obljublja nadaljevanje. Vprašujoče jo pogledam. Gospa previdno doda: ‘Počutim se kot… kot border collie.’ V potočku solza, ki sledi, sem hvaležna, da vsaj vem, da je to pasma, ki naganja ovce in skrbi, da je vse lepo in prav. ‘Kako to mislite?’ vprašam. Gospa je konkretna: ‘Stalno priganjam. Naročam. Opominjam. Samo lajam. Zadnje čase samo še lajam. Tako sem utrujena.’

Najprej sem malo tiho. Spomnim se, ko sem sama imela take dni. Potem počasi začnem: ‘Kakšen dan pride tak. Samo potiskamo vse nekam, pa se vseeno zdi, da ne gre nikamor…’ Gospa pojasni: ‘Ampak to je vse, kar delam. Nič drugega ne naredim! Tako nesposobno se počutim. Nič nisem…’ Malce bedasto jo pogledam: ‘Nič niste? Ste mama šestih otrok. Meni se to zdi precej več kot nič. Poznam mame, ki imajo samo enega otroka, pa se zlomijo. Vi pa jih imate šest. Pravite, da niste nič? Kako to – nič? Ste mati šestih otrok!’

Gospa se ne da: ‘Ampak jaz se počutim tako… Nič mi ne rata… Nekoristno… Cmeravo… No, saj vidite, kakšna sem.’ Ne da bi pomislila, ustrelim: ‘Ah, kaj, vsi imamo take dneve.’ To seveda mislim popolnoma resno, čeprav se sliši ceneno in obrabljeno. Gospa pa me gleda, kot da ne more verjeti. ‘Vi??? ‘ vpraša s pristno osuplostjo. Postrežem ji z izbranimi podrobnostmi: ‘Seveda. Grozne dneve. Take, da pristanem na kavču in nič ne morem. Samo še jokam.’ Gospa ne more verjeti. Da bi se Apolonija počutila nemočno, luzersko smrkala na kavču in bila hlipajoča in drgetajoča lužica? Pa saj to ni mogoče!!! Njena osuplost naraste do intergalaktičnih razsežnosti. Zmedeno išče besede. ‘Ampak… Vi izgledate tako popolno!’ Planem v 100% pristen krohot. Protestiram: ‘Prosim? Saj sem ja samo človek. Seveda imam tudi jaz take dneve, noro težke dneve. Na srečo imam veliko orodij, da si lahko sama pomagam. Ampak kakšen dan je vseeno tako obupen, da se pač izjočem na kavču.’

Ustnice se ji sumljivo vihajo v kotičkih navzgor. Hipoma se odločim, da je čas za malo špas teatra. Spremenim register govora, govorico telesa, izbor besed: po svojih najboljših igralskih sposobnostih se prelevim v perfektno barbiko, ki skozi svoja popolna usteca pridiga v zdolgočaseno razvlečenem govoru: ‘Ah, gospa… Res ne razumem…, kako da še vedno ne razumete: otroci so pač otroci. Zakaj se tako sekirate? Jaz se nikoli ne sekiram. Ni vredno.’ Gospa se ne more več zadržati. Obe se smejeva. Pomežiknem ji in rečem, da mi je res težko stati na piedestalu popolnosti. Tam je vse čudno in nepristno. Potem resno vprašam: ‘Mislite, da vam s podstavka popolnosti lahko kaj dam? Vas od tam sploh lahko vidim in slišim tako, kot ste, vas sprejmem? Bi hoteli priti na svetovanje k nekomu, ki s piedestala popolnosti deli nasvete drugim?’

Ta pripetljaj me spomni, kako sem nekoč sedela na wc-ju pri prijateljici in brala plakat, nalepljen na notranji stani straniščnih vrat. Na njem sta nastopala dva snežakoma podobna lika. Prvi je bil obupan: tožil je drugemu, kako nekoristnega se počuti. Nikomur nima nič dati. Drugi lik ga objame čez rame in reče: ‘Ah, toliko stvari je še, ki jih lahko pokloniš: pozornost, nasmeh, naklonjenost, bližino, objem…’ Morda je to straniščno sporočilo za vse nas? Spomni nas na darilo, ki ni nikjer naprodaj, pa je kljub temu neprecenljive vrednosti: vedno ga lahko komu damo in osrečimo sebe in druge. Kaj pa vem: zdi se mi, da je tako darilo včasih precej lažje najti na straniščni školjki kot na piedestalu popolnosti…