Učenje je naraven proces. Poteka vse življenje, čeprav se ga ne zavedamo. Omogoča, da preživimo v okolju, v katerega smo se rodili. Omogoča, da se stalno prilagajamo na spremembe v njem. Vsi smo izkusili, kako je v stresu: telo nas ne uboga, smo nerodni, pozabljamo. Dolgotrajen stres naše dojemanje sveta in nas samih popači: vse nas skrbi. Obletavajo nas črne misli. Gledamo, pa ne vidimo, poslušamo, pa ne slišimo. Hitro se čutimo ogrožene. Srce nepravilno bije. Imamo težave z dihanjem in s čustvovanjem. S kožo in prebavo. Nepričakovane in nove stvari nas vržejo iz tira – ker je naša sposobnost prilagajanja in učenja v stresu močno okrnjena.

Danes je v stanju kroničnega stresa vse več ljudi, tudi otrok. Posebne potrebe pri šolarjih naraščajo. Izkušnje kažejo, da zanje klasični pouk ni več učinkovit. Še dve generaciji nazaj je bilo malodane samoumevno, da otroci v starosti dveh let niso nosili plenic in so se znali ujeti, če so padli. Da so ob vstopu v šolo znali sedeti pri miru, izgovoriti jasno vse glasove slovenske abecede in imeli dovolj dolgo slušno in vidno pozornost, da so od pouka lahko kaj odnesli. Da pri pisanju niso izkušali hudega fizičnega in psihičnega nelagodja. Do so razumeli besedico ‘ne’. Danes pogosto ni tako.

Otroke s težavami silimo k izvajanju vaj in opravil, ki jim že tako ali tako ne grejo. Tudi po veliko vajah je pri mnogih napredek minimalen. Zaradi neuspehov otrokom padeta samopodoba in motivacija. Starši so izčrpani in jezni. Mnogi me njimi so izkusili, da pomoč in vsi popoldnevi bojev zaradi šole ne obrodijo sadov. V šoli in doma je čedalje več ‘spopadov’.

Učitelji pritiskajo na starše: eni nežno, drugi z odločnostjo strokovne avtoritete. Približno tretjina mojih mam poroča, da se po govorilnih urah zjokajo. Nekatere že v šoli, večina pa doma. V jok jih spravijo očitki: da se za otroka ne brigajo; da z njim premalo delajo; da ne poskrbijo, da bi imel otrok vedno narejeno vso nalogo in prav; da to bi pa moral že znati … Še bolj bolijo vrednostne sodbe: vaš otrok ni normalen; je zaostal in slaboumen; je samo za na poklicno šolo, sprijaznite se že s tem; je trmast, nesramen in nevzgojen. Nekateri otroci res ne razumejo ‘ne’, a teh je med mojimi strankami zelo malo. Če njihovi starši ne zmorejo reči ‘ne’ in se tega tudi ne želijo naučiti, jih po par svetovanjih ni več k meni … Moje svetovanje je za zelo osveščene starše, ki so pripravljeni učiti se in redno delati. Njihova izobrazba ni pomembna.

Tako je začarani krog sklenjen: odrasli otrokov nevrološki problem zaradi lastne nevednosti, stiske in nemoči zreducirajo na vedenjski problem. Dobimo ‘tri strani’ v stiski.

Učitelji so v stiski, ker težko obvladajo situacijo v razredu. Imajo cel kup posebnih otrok, pa komaj kaj znanja in možnosti pomagati.

Starše pestijo podobne težave. Otroka vozijo okoli strokovnjakov na preglede in po mnenja. Pridobijo zajetno dokumentacijo o njegovi posebnosti. Pomagajo na vse načine, predpisane od strokovnjakov. Pogosto to ni pomoč, ki bi delovala … Vmes pa rutina službe, opravkov doma in otrok, ki mu ne znajo več pomagati.

Otrok je najšibkejši člen. Potegne najkrajši konec. Nerazumljen in odrinjen je od vseh. Ujet je v telo, ki ga ne uboga. Pred njim pa so še dolga leta šolanja …